17 listopada 1856 ob 9 uri zvečer je , med grmenjem topov z gradu, na ljubljanski kolodvor z vlakom prispel cesar Franc Jožef I, v spremstvu cesarice Elizabete Bavarske (Sisy). Ljubljana se je svetila v neštetih lučkah, na šentjakobski cerkvi jih je žarelo 8000, na škofiji pa 3000. Po Ljubljanici so se vozili Krakovčani in Trnovčani v okrašenih čolnih in peli narodne pesmi. Taka čast še ni doletela bele Ljubljane, saj je 19 listopada tu cesarica slavila svoj 19 god. Za Ljubljano je bil to velik praznik. Tega dne so bile zaprte vse prodajalne, ljudje so hodili praznično oblečeni, da bi izrazili svoje veliko spoštovanje cesarskemu paru. Po slovesni sveti maši v uršulinski cerkvi je po Kongresnem trgu defiliralo vojaštvo, v kazini pa so priredili velik stanovski ples. Ob tej priložnosti so se cesarju in cesarici poklonili tudi predstavniki trnovske fare , oblečeni v praznične noše in jima zaplesali. Še dolgo so Krakovčani in Trnovčani pomnili takratni nastop enega od vaščanov, ki je plesal štajeriš s tremi plesalkami hkrati in ga v kroniki trnovske župnije omenja njen pisec Ivan Vrhovnik. Odrska postavitev je spomin na ta veliki dogodek in na čas, ko je Krakovo in Trnovo obiskoval tudi naš poet dr. France Prešeren. O plesih, ki so se takrat plesali v Ljubljani in njeni okolici, razen štajeriša nimamo pisnih virov. Podoba plesa je zato rekonstruirana na podlagi plesov, ki so se v tistem obdobju na Slovensko širili iz nemško govorečih avstrijskih dežel. Obleke pa so narejene po Goldensteinovih upodobitvah iz prve polovice 19. stoletja.