REZIJA - SKRIVNOSTNA DEŽELA
Ekskurzija v rezijo
Vsi folklorniki, ki smo se kdaj srečali z rezijanskimi plesi, pesmimi in zvoki citire in bunkule, smo se zaljubili v to starodavno dediščino slovanskih korenin.
Zakaj? Zato, ker sta glasba in ples Rezijanov povsem drugačna od tistega, kar smo poznali.
Veteranska folklorna skupina COF, oziroma Klub optimističnih folkloristov ima v svojem bogatem repertoarju plesnih koreografij iz vseh slovenskih pokrajin, tudi rezijanske plese. Zato smo se odločili, da obiščemo in spoznamo to skrivnostno dolino.
Po skoraj dveletnem zaprtju meja in tudi družabnega življenja zaradi Covida, smo v letu 2021 - v septembru organizirali ekskurzijo v Rezijo. Z nami je šel tudi prof. Mirko Ramovš, ki nam je pripovedoval, kako je bilo v šestdesetih letih pr. st. težko raziskovati to odmaknjeno deželo; prometne povezave so bile slabe, ni bilo mobilnih telefonov in tehničnih naprav, ki danes omogočajo boljše snemanje zvoka in slike.
Rezija je lepa gorska dolina v zahodnih Julijskih Alpah na italijanski strani, nad katero kraljuje mogočna gorska Kaninska skupina. Dolga je nekaj več kot 20 km, na najširšem mestu pa je široka le okoli 4 km. Prebivalstvo šteje danes samo okoli 1200 ljudi. Podoba Rezije se je zelo spremenila, saj je potres, ki je leta 1976 prizadel dolino, povzročil opustošenje in preoblikovanje vasi ter izseljevanje prebivalstva.
Glasbenonarodopisni inštitut pri SAZU je začel z raziskavami rezijanske kulturne dediščine še pred potresom v začetku šestdesetih let pr. st. Raziskovalcem sta se leta 1967 pridružila prof. Mirko Ramovš in Julijan Strajnar, ki sta kasneje rezijanske plese in glasbo »postavila« na oder, najprej za AFS France Marolt, kasneje pa tudi za veliko folklornih skupin po Sloveniji, saj so se rezijanske koreografije zelo priljubile in so jih želele imeti vse večje folklorne skupine.
Geografski opis in zgodovinski oris dogajanja na območju Rezije v preteklih stoletjih je pripravil Zdravko Aljoša Uršič, ki je posebej opozoril za žalostno dejstvo, da se pri Rezijanih ni mogla razviti nacionalna identiteta, povezana z znanstveno dokazanim dejstvom, da so prebivalci te doline potomci Slovanov alpskega loka, ki so se v 6. in 7. stoletju izza Karpatov preko Koroške, ustavili v tej dolini. Dialektologi (narečjeslovci) uvrščajo rezijansko narečje v primorsko narečno skupino.
Geografske okoliščine in geopolitični dejavniki (vojne in spreminjanje meja) so ljudi iz te zaprte doline vedno pustili v neki osami, »bogu za hrbtom«, ki je z leti pri teh ljudeh izoblikovala neko posebno identiteto. Rezijani se ne počutijo kot Italijani, še manj kot Slovenci, oni so preprosto Rezijani. Zelo so ponosni na svoj narečni jezik, glasbo, ples, na svoje pravljice in mite.
O rezijanskem plesu in glasbi nam je pripovedoval prof. Ramovš. V Reziji plešejo še danes tako kot nekoč, samo »rezijansko«. To je ples v dvoje, pri katerem se plesalca nikoli ne držita, ampak med plesom menjavata le svoji osnovni nasprotni mesti. Plesni korak ni vedno ustaljen, plesalci radi improvizirajo, plešejo pa tudi v troje ali »na križ«, kjer se pot enega para križa s potjo drugega. Posebna zanimivost je, da pri vseh treh variantah lahko plešejo v zelo različnih kombinacijah, lahko plešejo plesalci in plesalke, lahko pa tudi samo ženske ali samo moški.
Instrumentalno spremljavo sestavljata samo dva godca, eden na citiri in drugi na bunkuli. Bistvena sestavina igranja so tudi močni udarci z levo ali desno nogo citiravca. V novejšem času igra tudi po več citiravcev hkrati, še vedno pa so vse viže enoglasne in vedno namenjene glasbeni spremljavi plesa.
Ta ekskurzija je bila za vse nas čudovito doživetje. Zakaj? »Tisti jesenski dan je bil lep, svetel in zveneč, kakor iz čistega srebra ulit« (prirejen C. Kosmač), oplemenitila ga je prisotnost prof. Ramovša in njegove pripovedi o raziskovanju rezijanske kulturne dediščine. Dan so popestrile in obogatile pevke ljudskih pesmi CINTARE, ki prepevajo ljudske pesmi iz vseh pokrajin, kjer prebiva slovenski živelj, tudi rezijanske pesmi. Prepevale so jih na avtobusu tja in nazaj, pa tudi v kulturnem domu na Ravanci, ki ga je Rezijanom po potresu podarila Slovenija. V kulturnem domu nas je sprejel enkratni vodič, Rezijan, Sandro Quaglia, ki nam je veliko povedal o Reziji in njenih prebivalcih, priskrbel pa je tudi dva godca in skupaj z nami zaplesal in prepeval. Rezijanska folklorna skupina pa nam ni mogla pokazati kako danes plešejo, saj zaradi Covida ni smela nastopati.
Po kosilu v restavraciji, kjer so nam pripravili tradicionalne rezijanske jedi (ćalčune, friko), smo si ogledali še muzej brusačev, krošnjarjev, ki so kot sezonski delavci nekoč zapuščali dolino in družino, da so doprinesli svoj delež za preživetje družin. Na poti domov sta mlada godca Žan in Gregor raztegovala meh, mi pa smo prepevali in obujali doživetja tega dne.
Take ekskurzije omogočajo prijetno druženje in poglobijo vedenje o glasbi in plesu iz pokrajin, ki jih tudi naša veteranska skupina z ljubiteljskim delovanjem oživlja in trga pozabi.
Letos praznujemo 40 –letnico delovanja in te vabimo na naš jubilejni nastop, ki bo v petek, 20. maja 2022 v Kulturnem domu Črnuče. Zaplesali bomo tudi plese iz Rezije.
