Plesi iz Rezije, gorske doline onkraj Kanina na italijanski strani, so posebnost zaradi svoje arhaičnosti in predstavljajo najstarejše evropsko izročilo. V Reziji se je največ plesalo ob pustu in ob praznovanju Šmarne maše 15. avgusta. In še danes je tako. Rezijani poznajo en sam ples, ki nima imena. Pravijo, da plešejo »po rezijansko«. Izvajajo ga na več načinov. Plešejo v parih, v troje ali v skupinah po štiri na križ, kjer se pot enega para križa s potjo drugega. Značilno za rezijanski ples je, da se med plesom plesalci ne držijo, kar poznamo le še pri plesih Pirenejskega polotoka. Plešejo zaradi plesa samega in se ne ozirajo dosti na soplesalca. Ples je zibajoč, število plesnih korakov je nedoločeno, saj je vsak ples individualna variacija osnovne sheme. Ples spremljata violina citira, ki igra melodijo, ter mali bas ali violončelo bunkula, ki ves čas igra v bordunu. Citiravec med igranjem udarja z nogo ob tla, kar dodaja melodiji svojstven ritem. Rezijani, posebno ženske, veliko pojejo. Visoki ženski glas poje melodijo, nižji ženski glas pa ga spremlja v bordunu. Značilno za rezijansko petje je, da ga večkrat zaključuje vriskanje.