Likof so skoraj povsod po Slovenskem imenovali pogostitev po opravljenem večjem skupnem delu, na primer po ličkanju koruze ali po žetvi, ko so se na kmetijah zbrali iz vse vasi in pomagali drug drugemu. Velikokrat so za to priložnost poklicali kakšnega godca na harmoniko, ki sta se mu včasih pridružila še dva na klarinet in bas. Tako se je pogostitev nadaljevala v veselico, kjer se je veliko plesalo in tudi pelo. Postavitev v plesni obliki prikazuje prav tak likof, uvaja jo nekoliko novejša pesem Prav luštno je res na deželi, ob kateri se plesalci postopoma vključujejo v ples. Ob koncu se ta prevesi v skupinske plesne igre, kot so ples z izpadanjem ter kovtre šivat in čindara, za oba je značilen prehod pod mostom dvignjenih sklenjenih rok, ki dokazuje njuno častitljivo starost.